Beeh. :D

Pred dvema dnevoma sem zvedla, da je moj spis za natečaj IMAM IDEJO, prišel naprej na državno. Kak bo tam, pa nevem. Ne bom tajila, da nisem ponosna sama na sebe, ker to je edini spis, ki sem ga do zdej zlo dobr napisala. In ja, objavla ga bom :)

Imam idejo
Sanjam

»Sledim svojim sanjam. Verjamem vase. Uspelo mi bo.« Moj notranji glas velikokrat ponovi takšne besede. To ni samo glas, to je spodbuda. Veliko ljudi meni, da je spodbuda samovšečnost, vendar nihče, prav nihče ne more brez nje. Vsi sanjamo. Vsi imamo cilje, ki bi jih radi dosegli in za njih rabimo spodbudo, podporo. Včasih pa se sprašujem, če je to dovolj? Prišla sem do zaključka, da ni. Prav rada bi verjela, da bi vsi lahko dosegli svoje sanje tako lahko. Vendar ne. V današnjem času potrebujemo veliko več. S tem mislim na tiste materialne dobrine… Kot so denar in prostor kjer se izobražujemo.

Problem, ki ga hočem izpostaviti še ni čisto jasen, niti meni. Najbrž hočem povedati, da premalo ljudi sledi svojim sanjam. Preveč jih zatre svoje sposobnosti, talente, zato, ker nimajo denarja, prostora (univerz, šol…) kjer bi lahko svoje sanje dosegli.

Še vedno se sprašujem kako za vraga sem prišla na to temo? Zadnje čase veliko razmišljam o svoji prihodnosti. Zame se zaključuje pomembno obdobje in kmalu bom stopila v novo. Mislim namreč na srednjo šolo. Rada bi prišla na Gimnazijo. To je moj cilj. Imam cilje in imam sanje. Kot vsak človek. Sama rada plešem. Na odru zaživim. To mi daje moč, veselje do vsega kar počnem. Seveda bi v tem tudi rada uspela. Vendar se vse prevečkrat sprašujem kako? V Sloveniji ni takšnih šol, ki bi nudila takšna izobraževanja. Kako naj sledim svojim sanjam? Mogoče sem res neumna, ker si zadajam cilje, ki jih ne morem doseči. Vendar se rada prepustim toku časa, spontanosti, naključij. Mogoče celo usodi. Nisem prepričana. Rada sanjam.

Sanje so nekaj kar nam nihče ne more vzeti. Nihče jih ne more spremeniti. So del nas in o nas povejo veliko. Vsi sanjamo. Eni potiho, eni bolj naglas. Možnosti imamo vsi.

Premalo ljudi, ki sedijo v parlamentu, so župani, ministri in vsi tej na 'visokih stolčkih' premalo prisluhnejo mladim, njihovim zahtevam, sanjam. Mladi so prihodnost, oni so tisti, ki lahko še kaj spremenijo. Vse preveč je ljudi, ki nezadovoljno sedijo v službah in obžalujejo svoje napake pri izbiri poklica. Potem se pa vsi sprašujemo zakaj je toliko ljudi v depresiji? Zakaj se ne bi politiki, ministri, 'visoki stolčki' potrudili, prisluhnili in poskušali kaj spremeniti? Zakaj?

Prezaposleni so s financami, delnicami, podjetji, da se sploh ne ozirajo več na potrebe mladine. Na to kaj hočejo doseči, spremeniti. Zakaj so štipendije tako visoko omejene? Zakaj dijak/dijakinja z zelo visokim povprečjem ne more prejeti štipendije? Zakaj kljub slabim finančnim razmeram v družini ne morejo učenci dobiti podpore za nadaljevanje šolanja, da bi dosegli svoje cilje? Ali je to zato, ker se ministri trudijo, da bi uničili sanje, prihodnost mladim? Ali je to samo zato, ker si tega mladi ne zaslužijo? Zakaj so omejitve tako visoke? Zakaj ne more štipendij, nagrad dobiti več ljudi?
In rešitev? Prisluhnite mladim! Njihovim ciljem, njihovim sanjam. Ustanovila bi Društvo mladih in jih postavila v parlament. Čeprav je takih društev veliko, nikoli ne pridejo do zasluženega. Tako bi dosegla, da bi bile njihove zahteve slišane in ne ignorirane. Ljudje, ki lahko kaj spremenijo se ne ozirajo na prihodnost mladih, na to kar ONI hočejo. S takšnim delovanjem bi njihove sanje, cilji in želje bile slišane. Tako bi dobili svoj pomen. Uresničili bi svoje cilje, postali zadovoljni in poskrbeli za prihodnje generacije.
Mogoče moj spis ni tako dober. Ni dober predlog? Spet sanjam. Tokrat so sanje drugačne. Sanjam, da bi lahko kaj spremenila. Ampak, hej! Vsakomur lahko uspe. Mar ne?