Izberi naslov.

Everywhere I'm looking now
I'm surrounded by your embrace
Baby I can see your halo
You know you're my saving grace
You're everything I need and more
It's written all over your face
Baby I can feel your halo
Pray won't fade away

Hit me like a ray of sun
Burning through my darkness night
You're the only one that I want
You got addicted to your lie
I swore I'd never fall again
But this don't even feel like falling
Gravity camed again
To pull me back to the ground again

It's like I've been awaken
Every rule I had to break
It's the risk that I'm taking
I ain't never gonna shut you out

Zadnje tedne je blo zmešano, še sama nevem ka vse mam v glavi, preveč je vsega. Rada bi mela odgovore na vprašanja, sam to se pač ne da. Včasih si želim, da bi se lahko vživela v koži čist druge osebe in iz njenga vidika gledala na sebe. Rada bi vidla kdo sem, kakšno me poznajo drugi.
Pri nekaterih nisem zapisana v najboljši luči... Po eni strani se sploh ne sekiram za to več.
Vesela sem, da mam tiste ljudi zreven sebe, ko mi neki pomenjo, čeprav so me nekateri tut razočaral. ful.
Ampak, ko pomislim, kolk sem letos že dala izkušenj za sabo, pozabim na vsa razočaranja in na mojem obrazu se nariše spet tisti značilen nasmeh do kočnikov. =D Na trenutke bi kar prekipela od sreče. Vam povem? ja, odhajam na državno prvenstvo v Mariboru, ki bo 22. maja. Ja, takšnega rezultata kot sedaj nisem doživela še nikoli, in potrudla sem se fejst, plesala ne samo za sebe ampak tudi za tiste prej omenjene osebe. Vesela sem. Ne mi tega vzet, prosim.
Rada naredim druge osebe vesele, rada sem Lanina menedžerka, ker mi je ta služba pisana na kožo. :)
Ne bom pretiravala, kolk sem vesela, ker vseeno ni vse postlano z roscami. Zmedena sem. Pol pa vse to zakopljem nekam s tem, da se lotim dela in pozabim, pol sem pa še bol zmedena, pa se še enkrat vse ponovi... In mislim, da bom enkrat počla. Kdaj, pa še nevem. Just make me happy, and everything is going to be alright. =)
Imam travme, ne povem kakšne, so zasebne, v bistu niso travme, ampak strah... Strah pred navezanostjo na nekoga katerga lahko izgubim, kmalu... Upam, da bo vse vredu. bom optimist.
;)
In naša družina šteje še enega člana več... Zna govorit in ime mu je PEPI. To je namreč naš novi papagaj. Vrste skobčevka, ampak je lep in zakon. Naš Pepi.

Mjesec dana punih k'o da svijet se ruši
k'o da neko baca kamenje po duši
još mi nije jasno i pitam se glasno
ma što sam to htio, znam, nisam smio
~

Umirem i opet se budim
i tako sve dok ne poludim
znam da sam kriv i znaju to svi
znam da je kasno, al' trebaš mi ti

Lep pozdrav,
ANYKA.*

Sandrino darilo za Božič

To mi je Sandra dala za darilo pred kakimi tremi leti...
Ganljivo :)
Anyka ne buni se, rada te mam in nardila bom en video ko bomo vse tri :*

Geografija

Vsi so se ga bal, klel in pričakoval s strahom. Poslušal smo izjave prejšnjih generacij, padale so hude kritike in nesmisli o tem, kak je zaj*ban in kaki šuti bodo padal.

Tud mene je blo kr strah, priznam. Ampak sm si lepo označla učbenik, nardila seznam, uredila zvezek in guess what, dobila sm pet. Pr testu iz geografije, za katerga je 'znano' da je ful težek in ful zariban in da so lani, predlani itd. tud odličnjaki pisal dvojke, trojke.

Pha. Treba je znat poiskat :) Vse se da, če se hoče. Ponosna sem na sebe. :D

Anyway. Še mesec pa pol je do konca pouka. Ocen je treba še dost pridobit, ampak to bo mimo ko šus, še se bomo sicer prtoževal pa stokal o tem kak je matematika težka, kak se je treba zgodovino žulit več dni, da si sploh kej vtreš v betico in kak se je treba poglobit v slovenščino, ampak ej - mesec pa pol. To mejmo v mislih. Stisnimo zobe in se pač prerinmo čez zadnja tedna aprila in maj. In preden bomo sploh rekli pnevmonultramikroskopiksilikovulkanokonioza, bo vsega konec! :)

Torej - zvezke v roke pa učit se, da bomo potem po zuni šetal brez skrbi.

P.S.: Moje pomladne umetnine, kdor še ni uspel zapazit na netlogu :)

Dan feiiikania?

Gremo met dan fejkanja. Ne ampak resno. Gremo fejkat une k pišejo npr. tkole:
LuBiim Te Do ZwezDiiC P NaZaii P sHe TiSočKraT ToŁk<3
al pa
PoSexaaM Teee<3
al pa
*tapata* me ownaa. pa KuuPii. PopouNaa Iee<3>
al pa
Kuuaa? Ne P Ne. Jz MaM TeBe BoŁ<3
al pa
Zaiieebavam See, LuBim Tee. OwnaaShh.
al pa
OmfGG, Kva Si PoPouunaaa :O A ŁooHk Owwnam TaRoza ŠpangIcoo :$
Rada Mam FuŁ zŁŁooo<3
okej zmankal mi je idej ;D
V glavnem.
(Upam da nism koga užalla.)
Nov praznik, recmo da v torek : Dan fejkanja, 7.4.!
Okej, upam, da se boste držal.
Vaša Lana :)

Beeh. :D

Pred dvema dnevoma sem zvedla, da je moj spis za natečaj IMAM IDEJO, prišel naprej na državno. Kak bo tam, pa nevem. Ne bom tajila, da nisem ponosna sama na sebe, ker to je edini spis, ki sem ga do zdej zlo dobr napisala. In ja, objavla ga bom :)

Imam idejo
Sanjam

»Sledim svojim sanjam. Verjamem vase. Uspelo mi bo.« Moj notranji glas velikokrat ponovi takšne besede. To ni samo glas, to je spodbuda. Veliko ljudi meni, da je spodbuda samovšečnost, vendar nihče, prav nihče ne more brez nje. Vsi sanjamo. Vsi imamo cilje, ki bi jih radi dosegli in za njih rabimo spodbudo, podporo. Včasih pa se sprašujem, če je to dovolj? Prišla sem do zaključka, da ni. Prav rada bi verjela, da bi vsi lahko dosegli svoje sanje tako lahko. Vendar ne. V današnjem času potrebujemo veliko več. S tem mislim na tiste materialne dobrine… Kot so denar in prostor kjer se izobražujemo.

Problem, ki ga hočem izpostaviti še ni čisto jasen, niti meni. Najbrž hočem povedati, da premalo ljudi sledi svojim sanjam. Preveč jih zatre svoje sposobnosti, talente, zato, ker nimajo denarja, prostora (univerz, šol…) kjer bi lahko svoje sanje dosegli.

Še vedno se sprašujem kako za vraga sem prišla na to temo? Zadnje čase veliko razmišljam o svoji prihodnosti. Zame se zaključuje pomembno obdobje in kmalu bom stopila v novo. Mislim namreč na srednjo šolo. Rada bi prišla na Gimnazijo. To je moj cilj. Imam cilje in imam sanje. Kot vsak človek. Sama rada plešem. Na odru zaživim. To mi daje moč, veselje do vsega kar počnem. Seveda bi v tem tudi rada uspela. Vendar se vse prevečkrat sprašujem kako? V Sloveniji ni takšnih šol, ki bi nudila takšna izobraževanja. Kako naj sledim svojim sanjam? Mogoče sem res neumna, ker si zadajam cilje, ki jih ne morem doseči. Vendar se rada prepustim toku časa, spontanosti, naključij. Mogoče celo usodi. Nisem prepričana. Rada sanjam.

Sanje so nekaj kar nam nihče ne more vzeti. Nihče jih ne more spremeniti. So del nas in o nas povejo veliko. Vsi sanjamo. Eni potiho, eni bolj naglas. Možnosti imamo vsi.

Premalo ljudi, ki sedijo v parlamentu, so župani, ministri in vsi tej na 'visokih stolčkih' premalo prisluhnejo mladim, njihovim zahtevam, sanjam. Mladi so prihodnost, oni so tisti, ki lahko še kaj spremenijo. Vse preveč je ljudi, ki nezadovoljno sedijo v službah in obžalujejo svoje napake pri izbiri poklica. Potem se pa vsi sprašujemo zakaj je toliko ljudi v depresiji? Zakaj se ne bi politiki, ministri, 'visoki stolčki' potrudili, prisluhnili in poskušali kaj spremeniti? Zakaj?

Prezaposleni so s financami, delnicami, podjetji, da se sploh ne ozirajo več na potrebe mladine. Na to kaj hočejo doseči, spremeniti. Zakaj so štipendije tako visoko omejene? Zakaj dijak/dijakinja z zelo visokim povprečjem ne more prejeti štipendije? Zakaj kljub slabim finančnim razmeram v družini ne morejo učenci dobiti podpore za nadaljevanje šolanja, da bi dosegli svoje cilje? Ali je to zato, ker se ministri trudijo, da bi uničili sanje, prihodnost mladim? Ali je to samo zato, ker si tega mladi ne zaslužijo? Zakaj so omejitve tako visoke? Zakaj ne more štipendij, nagrad dobiti več ljudi?
In rešitev? Prisluhnite mladim! Njihovim ciljem, njihovim sanjam. Ustanovila bi Društvo mladih in jih postavila v parlament. Čeprav je takih društev veliko, nikoli ne pridejo do zasluženega. Tako bi dosegla, da bi bile njihove zahteve slišane in ne ignorirane. Ljudje, ki lahko kaj spremenijo se ne ozirajo na prihodnost mladih, na to kar ONI hočejo. S takšnim delovanjem bi njihove sanje, cilji in želje bile slišane. Tako bi dobili svoj pomen. Uresničili bi svoje cilje, postali zadovoljni in poskrbeli za prihodnje generacije.
Mogoče moj spis ni tako dober. Ni dober predlog? Spet sanjam. Tokrat so sanje drugačne. Sanjam, da bi lahko kaj spremenila. Ampak, hej! Vsakomur lahko uspe. Mar ne?