Back to reality

Evo vam posta brez teme pa brez smisla. Če ga že tak ful želite :D

Danes je bla nedelja. No, je še vedno. Bilo je lepo, čeprov sem spala do enih in potem ves čas bedirala, namesto da bi se učila nemščino, o kateri nimam pojma.
Jutri angleščino pišemo. Sem se učila? Ne. Bi se mogla? ..Ne. Bi se mi sploh dalo? Ne. (:

Anyway, kot sem že na svojem blogu napisala, je danes 8. marec - se pravi da je dan, ko praznujejo vse ženske. Čestitke za nas še iz te strani. Ker eno voščilo pa mora biti še na skupnem blogu :P (*jezik*)

Upam da dobim zlato pr angleščini, čeprav me grize nek skriti dvom. Pač, omejeno število majo kolko učencev dobi zlato. Pa še to so po vsej verjetnosti tisti, ki imajo vse točke al pa eno manj od vseh in ne tisti, ki smo najprej mel potrebno število točk pa so se odločli, da si ene nismo zaslužli. In po vsem trudu (aškao) ostaneš brez zlatega. Sledi razočaranje in ena izkušnja več za vnaprej. Ne bom se sekirala, itak je v vsaki stvari neki dobrga. Potrudla se bom, da se ne bom sekirala.

Bojda se meni vse zdi otročje, še sonce na nebu se mi zdi otročje. Sama se sprašujem od kdaj in od kod ljudje dobivajo take ideje. Sem kakršna sem in se ne trudim bit nekdo drug, če komu to ni všeč pa back off. Pač sem inteligentna, očitno se to pol izraža v napačni smeri. :)

Verjetno se nikomur ne da poslušat o mojem nakupovanju, ampak tokrat se pa moram pohvalit, da sem končno dobila nove kavbojke in to tri. :D Prejšnje so se bližale koncu, zob časa pa jih je že pošteno razjedel. (Ok, v bistvu so jih moja stegna s pretiranim drgnjenjem ob hoji, ampak kaj morem, pač mam mal zalite noge. :$)
Kupla sem si - popravek - kupla sta mi še nove kopalke. Ja, vem da še ni sezona, ampak ko sem jih zagledla sem vedla, da so mi usojene. Pa še prsa (ker izraz :D) fajn v njih stojijo. Čist ponosna.
Nisem pa razumela zakaj v nobeni trgovini v Supernovi niso mel jopc. Kak pričakujejo, da bomo spomladi kr v kratkih rokavih noter, tak toplo pa spet ni. Čudni ljudje, čudni.

Zakaj gre vikend tak hitro naokrog? Pride petek, pouk se konča, yaaay končno dva dni počitka. Ok, greš ven, fajn ti je, potem pa prideš domov. Malo si še na računalniku, potem greš pač spat. Zbudiš se ob 12, sobota. Ker ne veš kaj bi s svojim prostim časom, greš enostavno pred računalnik oziroma tv. Mine nekaj ur in kmal si šokiran, ker je že 8. Razočaran si nad sabo, ker nisi naredu nič produktivnega, npr. za šolo. Ampak - zdi se ti že pozno za učenje pa itak imaš še celo nedeljo pred seboj. Pogledaš film, pokonci si do dveh, treh. Greš spat, zbudiš se čez nekaj ur. Pogledaš na uro, 10. "Ne da se mi vstat," so prve misli, ki ti priletijo v možgane. Zamrmraš in se v mukah obrneš na drugo stran. "Sam še deset minut," si misliš. Čez neki časa se prekotališ na drugo stran in iz kuhinje slišiš znan glas. "KOSILO!" Ou, je*emti. Ura je že pol dveh.
Poješ kosilo, greš za kako uro pred tv in si rečeš, da se boš učil čez eno uro. Zgodba se ponavlja vse do osmih, takrat se pa začne As ti tud not padu, al pa kak drug film in spet se ti zdi to bolj pomembno, kot ocena pri določenem predmetu.
Na hitro nardiš nalogo, ob pol 12 in spet greš prepozno spat. Ura dvanajst.
Mine 6,5 ur in že se zbudiš v hladno ponedeljkovo jutro.

Delovni teden se vedno vleče. Vikend zleti mimo tak hitro, da ga sploh ne opazimo. In to ni pravično. Ampak svet je krut, kaj č'mo.

Še neki več kot ena ura in spet bo tuki najbolj tečen del tedna, ponedeljek. Ko se življenje spet vrne v neke ustaljene tire, ko iz 'lazy mode' spet preklopiš na 'pifling mode'. Back to reality.

Kakorkol že, moje objave je tuki konc. Upam da ste vsi zadovoljni, upam da je dost dolga za vaše pojme in da mi bote zdej neki časa dale mir. :D Pa upam, da je bla dost zanimiva, da ste se čez celo prekopal in je niste sam površno preletel. Mah, k'da je važn. Glavno, da se še nisem stuširala in da se morem čim prej, da ne bo potem že prepozno in bo tuš zbudil ostala prebivalca naše hiše.

Bahbye, ljudi.