:)

Glede na to, da se zadnje čase na našem blogu sproščajo negativne vibracije... Sem se odločla neki napisat...

Friends are like roses that never wither,
maybe you'll laugh because you are bitter.
Sounds of their balm,
always make you calm.
Don't you ever forget,
they're the most important people you've met.
They never fade away,
they always know what to say.
When you're down and low,
they pick you up and courage you to go.
They help you however and wherever,
but the best of all, they help you whenever.
For them it doesn't matter,
what's the weather,
they'll always float to you like a feather.

By Lana.

Rabim neki optimističnga.

=/

Anybody?

A še veš?

Se zazdi, da ni dni, ki bi dali mi moči,
Ko dobim, nov refren,
Dobro vem;
Da lahko živim brez navodil,
da lahko zamižim in si zaželim,
Želim, želim si nekaj kar vzamem za spomin...

Včeri sem prvič, poštekala point tele pesmi... Ja, boli te za use.
In ko si spet srečen, ja, gre use narobe!
Konc je... A je res?
ALS? Je še vedno?
Ni več tko kot je učas blo, ne ni.
Vedno je on, on, on, on in on!
Ja, sej tut drugi obstajamo, a veš?
In ne, to ni tisto; 'ti ne prvoščmo'
To je glih obratno.
KO bi vsaj enkrat poslušala... Sam poslušala, poslušala moje misli, mnenje.
Prosim, prsluhn. Vem, da to bereš, hvala.
(zgornji del je napisan iz JEZE.)

Ko sm te najdla, je blo use kul. Skupi smo preživlale tiste dolgočasne vroče popoldneve poletja. A se še spomneš igranja Mariota na kompu? A se še spomneš tistga snemanja 'HerijaPoterja' v slovenščini? Ja, ti moj 'Heri!' A se sploh še spomneš, ko si me prvič objela, ko smo skupi jokale? Ko smo use TRI skupi žulle brežiške klopce, se smejale, jedle čips, govorile da nimamo dnarja in kakšn dougčas je? A se še spomneš? A se spomneš tistih planov za srednjo šolo, za stanovanje, ko bomo v Ljubljani?
Prosim te. Vem, da se spomneš.
Prosim te, veš, da te mamo rade in da bi zate dale vse.
S tabo bi šle, pa če bi nas ob treh zjutri poklicala, da gremo u Ameriko! :)
In prvoščmo ti use in še več. Bod srečna, vesela, zalublena.
Sam prosim te, tuki smo še medve?
A ti res ne pomenmo nč več?
A ti res ne bi nardila nč za naju? Ne bi šla z nama v Ameriko ob treh zjutri?
A si ti res tooooooolk lena, da ne moreš v šoli potrpet ene ure več, (ki bi jo itak trpele skupi), al smo zato krive medve?
A ti on pomeni več?
Zadnje čase, vse mineva prehitro, bojimo se obedve, da bo vsega konc.
Da bomo vse zgubile, zbrisale spomine, pustile v preteklosti in zaživele dalje.
Sam tko ne gre. Ne gre brez vajudveh. Ne morem.
Ti lahko?
In ja, to boli, nisem pisala tega dela iz jeze. Iz ljubezni, iz solz in iz svojga srca.

Vem, da si to prebrala in še enkrat;
Prosim te, razum. Vsaj probi.
Ker te mamo rade tako kot si, tako kot boš vedno bla, sam ne zapušči naju. Prosim.

='(

Torej...

Noue ankete.
Iupii.
(kera beda, nvem kak lahko eni tak pišete :D)